V Sloveniji se med regijami pojavljajo ne le razlike v pojavnosti sladkorne bolezni, ampak tudi v povprečnih stroških zdravil na posameznega bolnika in v razpoložljivosti diabetoloških timov. Podatke o tem je na 9. nacionalni konferenci o obvladovanju sladkorne bolezni predstavil prim. prof. dr. Ivan Eržen, dr. med., z Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ).
Za analizo razlik so na NIJZ uporabili podatke o predpisanih zdravilih, podatke anketne raziskave Z zdravjem povezan vedenjski slog 2016 (CINDI 2016) in podatke ZZZS o zmogljivostih v okviru
dejavnosti diabetologija. V Sloveniji je leta 2008 zdravila za zniževanje ravni glukoze v krvi prejemalo okoli 84.000 oseb, leta 2017 pa okoli 111.400 oseb. Skupno letno število prejemnikov zdravil za zniževanje ravni glukoze v krvi se je v zadnjih letih povečalo za 2 do 3 % ali povprečno za okoli 2.500 oseb na leto.
Največ sladkornih bolnikov je v Zasavju
Prevalenca sladkorne bolezni, ocenjena na podlagi predpisanih zdravil za zniževanje krvnega sladkorja, je večja v vzhodnem delu države. Največja je prevalenca v Zasavju (6,3 %), Posavju (6,2 %), savinjski in pomurski regiji (5,7 %) ter nekaterih območjih podravske regije in jugovzhodne Slovenije. Najmanjšo prevalenco imajo v goriški regiji (4,5 %). Zanimivi so tudi o podatki o prevalenci po upravnih enotah, največja je v Hrastniku (7,1 %) in najmanjša v Tolminu (3,9 %)
To se ujema s podatki o debelosti (ITM nad 30). V Zasavju je delež debelih prebivalcev 23,1 %, medtem ko je na Goriškem debelih 14,1 % prebivalcev, starih od 25 do 74 let. Največ telesno aktivnih v skladu s smernicami je na Gorenjskem (59,7 %) in najmanj v jugovzhodni Sloveniji (51,6 %).
Razlike so tudi v obravnavi
Podatki pa kažejo tudi na razlike v zdravljenju. Najvišji povprečni strošek za zdravila
za zniževanje ravni glukoze v krvi na prejemnika teh zdravil v letu 2017 je v zasavski regiji, in sicer 332 evrov, medtem ko je v jugovzhodni Sloveniji precej nižji – 256 evra. Eržen je denimo opozoril, da je v pomurski regiji delež stroška za antihiperglikemike manjši, kot bi pričakovali glede na prevalenčno stopnjo.
Strokovnjak je povedal, da se je število timov za diabetologijo med letoma 2014 in 2017 povečalo za 0,5 tima (1,2 %), tako da imamo 41,1 tima, medtem ko se je v istem obdobju število prejemnikov zdravil za zniževanje ravni glukoze v krvi povečalo za 6,9 %. Zaradi tega se v vseh regijah zmanjšuje preskrbljenost sladkornih bolnikov z diabetološkimi timi, ugotavlja Eržen.
Še posebno v regijah vzhodne Slovenije (pomurska, podravska, savinjska) število timov ne dohaja rasti števila bolnikov. Če pogledamo zemljevid timov, pa so še posebno opazne luknje med Slovensko Bistrico in Podčetrtkom ter tudi v okolici Črnomlja.
V Sloveniji imamo tako 3,7 tima na vsakih 10.000 prejemnikov antihiperglikemikov. Razlike med območnimi enotami pa so ogromne, in sicer od 5,9 tima v koprski do komaj 1,9 tima v celjski območni enoti, kar pomeni, da v Kopru na diabetološki tim pride skoraj trikrat manj prejemnikov zdravil (1.708 vs. 5.160), poudarja Eržen. Število timov ne dohaja potreb prebivalstva, še posebno ne v območnih enotah Celje in Maribor
Kje smo in kam gremo
V razpravi se je Eržen vprašal, zakaj je v tako majhni državi, kot je Slovenija, pristop k obravnavi sladkornih bolnikov tako različen. Kot je povedal, sicer ne dvomi o tem, ali so vsi bolniki obravnavani, lahko so obravnavani tudi pri svojem osebnem zdravniku, vendar se vseeno sprašuje, ali je obravnava v resnici povsod enako dobra. »Čeprav vsi delajo po enakih smernicah, vseeno prihaja do velikih razlik, ki niso upravičene. Vsem bi morali zagotoviti enako oskrbo.«
Hkrati je povedal, da so po desetletju zbiranja in predstavljanja statističnih podatkov prišli do ugotovitve, da je treba podatke nadgraditi in pogledati, kaj vse vodi do takih razlik, zato načrtujejo posebno raziskavo na reprezentativnem vzorcu prebivalstva, ki bo vključevala poglobljene intervjuje z vključenimi. Šele še bolj natančni in celoviti podatki bodo omogočali še bolj usmerjeno zasnovo intervencij na področju obvladovanja sladkorne bolezni, je prepričan. Ob tem pa je iz občinstva prišla pobuda, naj razlike v preskrbi med regijami, ki jih nazorno kažejo že pridobljeni podatki, vendarle upoštevajo tudi na ZZZS, ko načrtujejo nove programe.
URŠA BLEJC