Pri bolnikih z debelostjo in brez sladkorne bolezni so raziskave potrdile uspešnost kognitivne terapije pri preprečevanju povečanja teže po uspešnem hujšanju. Kognitivna terapija pomaga udeležencem zavzeti bolj stvaren pogled na njihov način prehranjevanja. Na letošnjem kongresu Evropskega združenja za diabetes EASD pa so predstavili rezultate randomizirane kontrolirane raziskave pri bolnikih s sladkorno boleznijo in debelostjo, ki je pokazala, da pri teh bolnikih skupinska kognitivna terapija ni učinkovita pri vzdrževanju izgubljene telesne teže.
Nizozemska skupina z dietetičarko Kirsten Berk je zasnovala raziskavo Prevention Of WEight Regain (POWER), ki je vključila bolnike s sladkorno boleznijo tipa 2 in debelostjo. Bolniki so najprej sodelovali v osemtedenskem programu hujšanja, v katerem so zaužili 750 kilokalorij na dan v obliki nadomestkov za obroke. Od 158 bolnikov, ki so v tem času zmanjšali telesno težo vsaj za pet odstotkov, jih je bilo nato 83 randomiziranih v »aktivno» skupino, 75 bolnikov pa v standardno skupino.
Povprečni BMI je ob randomizaciji znašal 36 kilogramov na kvadratni meter, malo več kot polovica udeležencev je bila ženskega spola. Bolnike so spremljali dve leti. Vsi so imeli redne obiske pri zdravniku, dietetiku in edukatorici ter pet skupinskih srečanj za izvedbo meritev. Aktivna skupina je poleg tega imela še 17 srečanj kognitivne vedenjske terapije, in sicer v skupinah po 10 udeležencev, saj so predhodne raziskave pokazale, da je skupinska terapija učinkovitejša od individualne. Dobro sodelovanje pri udeležbi kognitivne terapije je pomenilo, da je udeleženec obiskal vsaj devet od 17 srečanj.
Rezultati
Primarni izid raziskave je vključeval spremembo telesne teže od randomizacije do konca raziskave in telesno težo po dveh letih raziskave. Sekundarni izidi so bili opredeljeni s spremembo HbA1c, obsega pasu, odmerka inzulina, ravni lipidov, depresijo in anksioznostjo.
V prvi fazi raziskave, v fazi hujšanja, so bolniki zmanjšali izhodiščno težo celo za deset odstotkov, a se v drugi fazi povečanje teže pri aktivni skupini z dodatno kognitivno terapijo ni razlikovalo od tistega v kontrolni skupini (povečanje teže za 4,0 kilograma vs. 4,7 kilograma, p = NS). Razlik niso našli niti med bolniki, ki so bolj redno obiskovali srečanja kognitivne vedenjske terapije, kar je presenetilo tudi raziskovalce, saj so predvidevali, da bo že večje število kontaktov privedlo k boljšim izidom. Razlik niso odkrili niti pri vnaprej določenih sekundarnih izidih.
Rezultati so v nasprotju z izsledki pri osebah z debelostjo in brez sladkorne bolezni, kjer je podobno posredovanje s kognitivno terapijo pomembno pripomoglo k manjšemu povečanju teže po uspešnem hujšanju. Raziskovalci menijo, da je razlog za neuspešnost kognitivne terapije pri bolnikih s sladkorno boleznijo lahko posledica njihove polimorbidnosti, manj intenzivnega gibanja (aktivna skupina ni bila bolj telesno aktivna od kontrolne), pa tudi terapije hiperglikemije, saj sta dve tretjini udeležencev prejemali inzulin.
Sklep
Rezultati raziskave so pomembno sporočilo za zdravstvene strokovnjake, ki zdravijo bolnike s sladkorno boleznijo, in ponovno dokazujejo, da pristopi, učinkoviti pri splošni populaciji, niso nujno uspešni pri bolnikih s sladkorno boleznijo. Kljub neuspehu kognitivne terapije pa so udeleženci raziskave po dveh letih imeli za pet odstotkov manjšo težo od izhodiščne, manjši obseg pasu in nižjo stopnjo depresije. Strategije za pomoč pri ohranjanju telesne teže pri bolnikih s sladkorno boleznijo so tako še pod velikim vprašajem, raziskovalci pa namigujejo, da je treba rešitev iskati s poseganjem na področje samodejnega vedenja.