Inzulinski analogi čedalje bolje posnemajo naravno izločanje inzulina

29. 5. 2015

Uporaba genetsko modificiranih inzulinov oziroma analogov (lispro, aspart, glargin, detemir) raste ves čas od njihovega pojava na trgu. Sodobne inzulinske terapije imajo za cilj vzdrževati stabilne ravni inzulina v telesu (bazalni inzulin) in uravnavati postprandialne skoke glukoze, kadar je to potrebno (kratko delujoči inzulin bolus). S tem poskuša terapija posnemati naravni vzorec izločanja endogenega inzulina.

Klinični imperativ pri sladkorni bolezni tipa 1 je strogi glikemični nadzor, pri čemer se je treba izogibati hipoglikemijam. Za inzulinske analoge velja, da bolje kot humani insulini posnemajo farmakokinetični profil nastajanja endogenega inzulina v telesu.

Razvoj novih inzulinov gre v smeri izboljševanja teh značilnosti, tako prihaja nova generacija ultra in dolgo delujočih inzulinov – degludek, glargin U300, peglispro. Na drugi strani vedno več dokazov o nujnosti čim boljšega nadzorovanja postprandialne glukoze spodbuja razvoj ultra kratko delujočih inzulinov – aspart, inhalacijski inzulin, kombinacije inzulina z encimom hialuronidazo.

Dolgo delovanje proti nočnim hipoglikemijam

Prvi odobreni ultra dolgo delujoči inzulin je bil degludek. Sodeč po doslej opravljenih študijah, je degludek ob primerljivem glikemičnem nadzoru glede na druge inzuline, s katerimi so ga primerjali, dokazal predvsem učinkovitost pri zmanjšanju tveganja za nočne hipoglikemije pri bolnikih z obema tipoma sladkorne bolezni. Ultra dolgo delovanje (več kot 42 ur) omogoča fleksibilnost pri aplikaciji bazalnega inzulina, tako da ga bolniku ni nujno potrebno aplicirati vsak dan ob točno določeni uri, čeprav je to vseeno priporočljivo. Po podatkih kratkoročne študije faze II je sprva celo kazalo, da bi si ga bolniki s sladkorno boleznijo tipa 2 lahko vbrizgali tudi na primer samo trikrat na teden. Kasneje je dolgoročnejša študija pokazala, da to ne gre vedno brez poslabšanja glikemičnega nadzora in večjega tveganja za hipoglikemije.

Med novimi insulini je že registriran tudi glargin U300, ki je bolj koncentriran kot njegov predhodnik U100, kar pomeni bolj postopno in podaljšano delovanje, zato ima bolj izravnan farmakokinetični in farmakodinamični profil, metabolizem glargina 300 pa je enak kot pri 100. Preliminarni podatki kažejo, da tudi ta inzulin zaradi zelo dolgega delovanja (več kot 24 ur) zmanjšuje tveganje za nočne hipoglikemije. Zdi se, da bi si ga bolniki s sladkorno boleznijo tipa 1 lahko vbrizgali samo enkrat na dan, vendar učinek takega režima na tveganje za hipoglikemije še ni dovolj raziskan.

Znanstveniki razvijajo še en inzulin z zelo dolgim delovanjem – peglispro. Tudi ta naj bi omogočal boljši glikemični nadzor in fleksibilnejše apliciranje zdravila, poleg tega pa dosedanje raziskave kažejo tudi na njegovo hepatoselektivnost. Večja hepatoselektivnost pomeni potencialno ugodnejše učinke na pojav hipoglikemij, na znižanje telesne teže in na nižjo potrebo po prandialnem insulinu. Vendar bo učinkovitost peglispra, predvsem pa morebitnih neželenih učinkov povezanih z jetri, treba še natančneje dokazati.   

Še več postprandialne pomoči

Znanost razvija tudi ultra hitro delujoče insuline, ki bi naslovili dosedanje klinične težave z nadzorovanjem postprandialnih ravni glukoze. Potrebujemo namreč prandialne insuline s hitrejšim nastopom in nato s krajšim časom delovanja. Za novo generacijo prandialnih insulinov je značilna hitra absorpcija, za zdaj pa so podatki med drugim o aspartu in kombinaciji inzulina z encimom hialuronidazo še skromni. Dokazali so šibko prednost pri boljšem uravnavanju HbA1c pri odraslih s sladkorno boleznijo tipa 1 glede na humani kratko delujoči inzulin, ne pa še pri končnih izidih zdravljenja.

 

VESNA TOMAŽEVIČ

Literatura:
1. Bolinder J., Danne T. New Insulins and Insulin Therapy. Diabetes Tehnology & Therapeutics. 2015; 17: 39–47.
2. Schaan B. D., Scheffer R. S. Modern insulins, old paradigms and pragmatism. Diabetology & Metabolic Syndrome. 2015; 7: 35.
3. Mrevlje F. Zdravljenje sladkorne bolezni tipa 2 z zdravili. www.endodiab.si/dotAsset/7114.pdf. Dostopno: maj 2015.
4. Tankova T., Heise T. New Basal Insulins: Why do we need them. ADiT – 7th international conference on Advances in Diabetes and Insulin Therapy. March 2015.
5. Rosenstock J. et al. Improved Glucose Control With With Empagliflozin Added to Insulin. Diabetes Care. 2014; 37: 1815–1823.
6. Wilding J. P. et al. Long-term efficacy of dapagliflozin in patients with type 2 diabetes mellitus receiving high doses of insulin. Dtsch Med Wochenschr. 2013; 1: 27–38.

 

Aktualni e-novičnik

NOVE SMERNICE ZA KLINIČNO OBRAVNAVO SLADKORNE BOLEZNI TIPA 2

Kako predpisovati antihiperglikemična zdravila?

NOVE SMERNICE ZA KLINIČNO OBRAVNAVO SLADKORNE BOLEZNI TIPA 2

Nova poglavja in sprememba v diagnosticiranju

Zakaj in kdaj zamenjati antihiperglikemično terapijo?

Zdravljenje hiperglikemije

Prijavite se na e-novičnik

Top 5

V središču obravnave naj bo posameznik in ne sladkorna bolezen

21. 2. 2022

Prelomno leto za zdravljenje srčnega popuščanja

20. 10. 2021

Algoritem za diagnozo sladkorne bolezni tipa 1 pri odraslih

21. 10. 2021

Kdaj in kako predpisovati zaviralce SGLT2?

15. 12. 2020

»Družinski zdravniki dihamo na škrge«

21. 2. 2022

Prijava na e-novice

Želite biti redno in pravočasno obveščeni o aktualnih novostih in dogajanju s prodročja zdravljenja sladkorne bolezni?
Vpišite svoje ime, priimek in e-pošto ter se prijavite na naše novice.

O nas

Portal Diabetes-academia.org je zbirno mesto preverjenih informacij in novosti iz področja zdravljenja sladkorne bolezni. Uredništvo, v katerem deluje izkušena ekipa urednikov in novinarjev v sodelovanju z zdravniki, je član združenja European Medical Writers Association.

ISSN 2712-4088

Kontakt

AdriaSonara d.o.o.
Italijanska ulica 8
1000 Ljubljana

Pravne informacije

© 2022 AdriaSonara d.o.o. Vse pravice pridržane. Izdelava AB Skupina. Nastavitve piškotkov.